kObčina Sveti Jurij ob Ščavnici leži v SV delu Slovenije na obrobju Slovenskih goric, kjer se na zahodu vinorodni griči spuščajo v dolino reke Ščavnice, rodovitna polja ob regulirani strugi pa na vzhodu počasi prehajajo v Panonsko nižino. Približno 3000 prebivalcev živi v 27 vaseh, ki se razprostirajo na 51 km2. Po večini kmečko prebivalstvo se v nižinskem delu ukvarja s poljedelstvom in živinorejo, v hribovitem delu občine pa tudi z vinogradništvom. Večje industrije v občini ni, nekaj občanov se zaposluje samih ali pri samostojnih podjetnikih, ostali pa so zaposleni v okoliških večjih krajih. V zadnjih letih se je začel poudarjati pomen turizma, v naših krajih je narava še neokrnjena, saj je ni onesnaževala industrija, pa tudi kmetijstvo, predvsem v hribovitem delu ni bilo nikdar tako intenzivno kot drugje. Naselja v občini:
BISERJANE
V Biserjanah, (196 m), biserjanski, Biserjanci (102 preb.)
Obcestno naselje v dnu Ščavniške doline stoji na terasi na desnem bregu reke, vzhodno od Svetega Jurija ob Ščavnici. Na melioriranih ilovnatih tleh prevladujejo njive in travniki, proti jugovzhodu pa je gozd Svore. Med starejšimi kmetijami so v zadnjem času zrasle tudi posamezne stanovanjske hiše, katerih lastniki so večinoma zaposleni v bližnjih večjih krajih. V naselju je hrastov drevored. V Biserjanah se je rodil politik Anton Korošec (1872 – 1940), klerikalni vodja nekdanje SLS, notranji minister. Njegova domačija še danes stoji.
Ob reki Ščavnici so zaščitena šotišča Muža Črnilo. Vzhodno od regionalne ceste so sledovi naselbine kulture žarnih grobišč, južno od tod pa ostanki antičnega naselja. V zahodnem delu naselja stoji spomenik borcem železničarjem, delo kiparja Borisa Prokofjeva.
BLAGUŠ
Na Blagušu
(230 m), blaguški, Blagušani, (70 preb.)
Razloženo naselje na južnem obrobju Ščavniške doline leži na nizkem slemenu, zahodno od Sveti Jurija ob Ščavnici. Na prisojnem pobočju nad Blaguškim jezerom so njive in vinogradi, na severu pa naselje obdaja mešani gozd Goše. V smeri proti Sveti Juriju je Blaguški grad. Blaguško jezero, ki meri 7 ha, je nastalo leta 1953 zaradi zajezitve Blaguškega potoka in je namenjeno predvsem za rekreacijo in namakanje.
1443: leta 1 gut am Lagusch mit zugehör*¨-- (Starzer 316)
1445: leta Wlagusch (hat) IX heuser (OND-505)
1449-1452: ain dörffl genant Plakusch bei der Stenec (Starzer 194)
19. 4. 1453: zu Wlagusch- (izvl., LA)
1453-1458: 1 dörffel genant Plagusch bey der Stenez- (starzer 359)
1458-1460: dörffel gelegen bey der Stentz in sannd Jörgen pharr genant Blagusch (Starzer 359)
1478: dörffel Plagusch bey der Stenez ONB-505)
okoli 1500: Plagusch- urb. Radgona., LA)
*¨ONB sodi, da leži kraj v Slovenskih goricah (stran 289). Glej knjigo P.Blaznika II. stran 267- schützen-strelski dvorci, kjer v opombi piše: Glej Kovačič: knjiga 2: lokacijo je treba iskati v Ščavniški dolini, ime je pa izginilo (stran 62,63).
Podrobnejši podatki o vasi se dobijo: glej kratice in potem seznam kratic.
Podatki iz knjige Pavleta Blaznika; Historiča topografija slovenske štajerske do 1500 leta
(Knjiga I. stran 48).
Raztegnjeno, večinoma slemensko naselje severno od Blaguškega jezera. Del Blaguša ob cesti Videm- Lenart ( od šole do vključno Zorko Angele) je občina SvetiJurij v letu 1998 preimenovala v ulico Kocbek Edvarda. Severno jezersko obalo spremlja strm grič, kjer so na slemenu le tri hiše.
Akumulacijsko Blaguško jezero meri 7 ha. Nastalo je leta 1960, ko so zajezili Blaguški potok in s tem omilili njegove poplave pred izlivom v Ščavnico. Namenjeno je bilo, da bi v suši z njegovo vodo namakali del sosednjih obdelovalnih površin. V jezeru gojijo ribe, v poletnem času ga obiskujejo kopalci. Na severni strani blaguškega jezera je gozdu nekaj počitniških hišic, kjer vikende in ostale proste dneve preživijo lastniki, ki so večji del iz M. Sobote oz. ostalih večjih mest..
Že nekaj let nazaj trajajo razni poskusi za oživitev turizma ob jezeru, vendar kakšnih večjih uspehov in napredka pri tem ni dosegel do sedaj nobeden od vseh tistih, ki so to poskušali, razen tega, da je vsak od teh nekaj sezon točil pijačo in pobiral zaslužek.
Malo nižje pod nasipom stoji še danes Kurbosov »Trbülekov« potočni mlin, ki pa več ne obratuje, razen za domače potrebe.
V vasi Blaguš živi in gospodari nekaj večjih kmečkih gospodarstev, ki se večji del ukvarjajo z poljedelstvom, govedorejo, prašičerejo in proizvodnjo in prodajo mleka. Člani manjših gospodinjstev pa si z delom v službi ali z raznimi priložnostnimi deli ustvarjajo dodaten vir dohodka za preživljanje.
Na spodnjem koncu vasi ob regionalni cesti Videm ? Radenci je Ranč-Ihaha. Gospodar tega ranča nudi turistom razne usluge, kot je jahanje do jezera in okrog njega, prevoze s kočijo do Stare Gore, kjer si turisti lahko ogledajo: mlin veter, baročno cerkev iz leta 1650 ter etnološki muzej, ki je v prostorih stare osnovne šole.
Kurbosovi fantje, pet bratov od katerih trije živijo na Blagušu, eden v Sovjaku ter peti, ki živi v Ljutomeru, so ustanovili ansambel »Bratov Kurbos«. Zelo dobro igrajo in pojejo ter so iskani za razne prireditve in gostije.
Ob cesti Videm-Cerkvenjak pri odcepu za Blaguš stoji na robu gozda Lovski dom Lovske družine Videm ob Ščavnici. Nasproti stoji obrtno kleparska delavnica Antona Krefta. V blaguškem gozdu so Nemci 3. aprila 1945 ustrelili 12 talcev. Leta 1961 jim je bil odkrit spomenik.
Komunalna urejenost kraja je bila zelo slaba. Najbolj pereče so bile ceste, ki so bile v zelo slabem stanju. Kakor povsod je tudi tu modernizacija cest zaostajala za ostalim razvojem. Stare ozke ceste, ki so bile v prejšnjih časih dobre za konjske ali volovske vprege, niso vzdržale traktorskega prevoza. Kmetje so kupovali traktorje in druge kmetijske stroje, na ceste, ki so bile v nevzdržnem stanju pa so vsi pozabili od kmetov do države. Tako je modernizacija cest tekla zelo počasi. Prvo so bile potrebne razne razširitve, kopanje obcestnih jarkov in raznih propustov ob cestah in še le nato navoz gramoza. Za vse to pa je država namenila zelo malo denarja, večji delež denarja so morali vaščani sami prispevati, če so hoteli, da bodo ceste vsaj malo prevozne. Tudi nadaljnjo vzdrževanje cest je bilo v glavnem na ramenih krajanov in to do leta 1986. Od tega leta naprej se je delež dobljenih sredstev od države letno povečeval.
Prvo asfaltiranje je bilo na Blagušu leta 1990 v dolžini 1 kilometra. Krajani so prispevali 48 %, pri tem je všteta vrednost opravljenih zemeljskih del, ki so jih opravili vaščani. Cesta je bila asfaltirana od Lovskega doma do mostu na potoku v grabi. Od tu pa mimo Antona Mikl in do Draga Vok je bila cesta asfaltirana v letu 1998.
Telefonsko povezavo so dobili v letu 1998. Vodovod imajo.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
BOLEHNEČICI
V Bolehnečicih (192 m), bolehnečiški, Bolehnečičani (137 preb.)
Obcestno naselje v Ščavniški dolini leži ob cesti Ljutomer - Sveti Jurij ob Ščavnici. Njive so na terasi severno od vasi, nekdaj vlažni travniki ob reki Ščavnici pa so meliorirani. Naselje je še dokaj kmečko, prevladuje živinoreja. Pomebna dejavnost je športna konjereja. V vasi so etnološko zanimive domačije, na katerih gnezdijo štorklje.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
BREZJE
V Brezju (255 m), brezovski, Brezovčani (41 preb.)Razložena vasica na severnih obronkih osrednjega dela Slovenskih goric leži med naseljem Sovjakom in Blaguškim jezerom. Na pobočjih goric so sadovnjaki, njive in posamezni vinogradi. Tu se je rodil literarni zgodovinar Fran Ilešič (1871 ? 1942). Bil je univerzitetni profesor v Zagrebu, predsednik Slovenske matice.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
ČAKOVA
Na Čakovi (203 m), čakovski, Čakovčani (87 preb.)Razloženo naselje v dnu Ščavniške doline leži na obeh straneh ceste med Grabonošem in Svetim Jurijem ob Ščavnici. Zemljišča nekdanjih velikih kmetij so danes večinoma v lasti radgonskega kmetijskega kombinata. Njive na melioriranih ilovnatih tleh proti reki Ščavnici prehajajo v travnike, na zahodu pa je mešani gozd Stari Tali.Na vzhodnem koncu vasi raste hrast z obsegom debla 390 cm.Za šaljivi vaški grb imajo vaščani kačo.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
DRAGOTINCI
V Dragotincih (200 m), dragotinski, Dragotinčani (147 preb.)
Razloženo naselje z obcestnim jedrom v dnu Ščavniške doline, ob vznožju Kapelskih goric, kjer je na slemenu na severu zaselek Dragotinski Vrh. Na prisojnem pobočju nad njim so vinogradi in sadovnjaki, pod njim pa na položnem Svetietu njive, med katerimi so nižje, ob regulirani Ščavnici, posamezni travniki. V okolici so ostanki številnih antičnih gomil.
Za šaljivi vaški grb imajo koline.
24. 1. 1357: di zwai dörffer rasceh und Tragatintzen in dem Lutenwerd (kop. LA)
19. 11. 1412: dorf?. Tragatintzen (org. LA)
29. 5. 1413: das dorf ze Tragatintzen )org. LA
22. 7. 1413: Dragatintzen (org. LA)
9. 12. 1413: das dorf ze Tragatinzen (org. LA)
1432: dorf genant Tragatinzen (ONB.143)
1445: Dragatinzen (hat) XVI heuser (ONB-143)
DRAGOTINSKI VRH
zaselek v Dragotincih pri Gornji Radgoni okoli leta 1500: Traga Tintzn?.. Dragatintzerperg (urb. Radg., LA)
Podrobnejši podatki od vasi; glej kratice v seznamu kratic
Podatki iz knjige Pavleta Blaznika; Historična topografija slovenske Štajerske do leta 1500, stran160.
15. avgust 1697
Janez Jožef grof Wildenstein (Johann Joseph graff von vnd zu Wildenstein), gospod Šahenturna(Scachenturn), izstavi za Boštjana Volkoviča (Sebastian Wolkkhoutisch) in njegove dediče kupno pismo, s katerim jim da v zakup po kupnem pravu kmetijo v Dragotincih (zu Dragotinzen). Za hasnovanje posesti se daje gospoščini letno po pet šilingov in deset denarjev, povesnu lanu, dve kokoši in za davek štiri šilinge.
Podpisal in pečatil izdstavitelj dokumenta.
22. oktober 1802
Kajetan grof Wildenstein (Kajetan? Graff von und zu Wildenstein), gospod gospoščine šahenturna (Herschaft Schachenthurn) itd? podeli Nikolaju Korošcu (Niklaus Koroschetz) ščitno pismo za vinograd pri Sovjaku (am Sowiakberg), ki ga je podedoval po svojem očetu Jožefu Korošcu, kmetu v Dragotincih (zu Dragotintzen). Posest meji na vinograd Marije Korošec mlajše (Maria Koroschezin) , na levi pa na Nikolajev vinograd.
Orig. pap. dokument, tiskani obrazec (št. 150) 43x27 cm. Nemški jezik. Pečat pritisnjen preko papirja.
V Dragotincih je bila 1907 leta ustanovljena Kmetijska družba; ustanovitelj je bil tamkajšnji kmet, ki je za člane naročal modro galico, semena in umetno gnojilo (superfosfat).
Obcestno, deloma ravninsko naselje, leži ob cesti za Biserjane, Rožički vrh in Okoslavce. Prebivalci so predvsem kmetje in srednji želarji, ki so sejali tudi rž in ajdo. Vse njihove hiše so zidane in krite z opeko. Pri vsaki hiši je vodnjak s talno vodo in sadovnjak. Domala so bili vsi vaščani poljedelci, ki jim je dajala reja goveda za zakol in v poznejših letih reja krav za pridobivanje mleka glavni dohodek.
Na severu prehajajo Dragotinci v slemenski zaselek Dragotinski Vrh, kjer ima Vinogradniško gospodarstvo Kapela blizu vasi njive in travnike, na lepi sončni legi pa moderno urejen sadovnjak. Prebivalci so imeli tu manjše vinograde slabše kakovosti. V sedanjem času je bilo mnogo vinogradov obnovljenih s kakovostnimi vinskimi sortami. Hiše so bile majhne, nekaj je bilo cimpranih s slamo kritih. Vse te hiše so bili v preteklih 20 letih porušene. Zgrajene so bile nove, cimprana s slamo krita je ostala samo ena. Več hiš skupaj je imelo skupen vodnjak s talno vodo. Ljudje iz tega zaselka so si poiskali službe na tamkajšnjem vinogradniškem posestvu Kapela, v Radencih in drugih okoliških krajih. Mnogi so službe izgubili, ko sta šli v stečaj podjetji Elrad in delno Avtoradgona.
Šaljivi grb in patron vasi je kolina. Dragotinčari so bili pridni in marljivi ter napredni ljudje. Med prvimi so imeli lastno hranilnico in posojilnico. V prvih letih po drugi svetovni vojni je vas doživljala težke čase, kakor vsi ostali kraji. Prizadele so jih obvezne oddaje živine in vseh ostalih pridelkov, nekaj let kasneje odvzem zemlje in nato še 54 leta zakon o odvzemu vinogradov in viničarij. Z vsem so se sprijaznili in pridno kmetovali naprej, ter iskali zaposlitve v bližjih večjih središčih.
Sčasoma so se razmere za podeželje zboljšale, država si je opomogla, gospodarstvo se je vidno izboljševalo, kar se je počasi odrazilo tudi na podeželju.
Razvoj na vasi je tekel svojo pot, pojavljati so se začeli razni pripomočki za delo v kmetijstvu, sprva lažji stroji, nato traktorji in ostala mehanizacija. Kmetje so dobili ugodne kredite za gradnjo novih gospodarskih objektov. Obdelava je postajala iz dneva v dan lažja, saj so bili na voljo raznovrstni stroji.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
GABRC
Na Gabrcu (280 m), gabrški, Gabrčani (26 preb.).
Razložena slemenska vasica v osrčju Slovenskih goric leži med dolinama potokov Turje in Pinkave, južno od Svetega Jurija ob Ščavnici. Na jugozahodu je zaselek Kozjanica. Na slemenu so na vzhodu in zahodu manjši sadovnjaki in vinogradi, na pobočjih pa njive in pod njimi mešani gozd.
Za šaljivi vaški grb imajo steklenico s kupico.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
GALUŠAK
Na Galušaku (300 m), galuški, Galušačani (65 preb.).
Razloženo naselje v osrčju Slovenskih goric, leži na slemenu na ravodju med rekama Pesnico in Ščavnico. Sadovnjake in njive nižje na pobočju zamenjujejo mešani gozdovi ter posamezni travniki ob Smolinskem potoku in potoku Turji. Galušak je bil prvotno vinogradniško naselje, kjer so imeli kmetje iz sosednjih vasi viničarije.
Za šaljivi vaški grb imajo lestev.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
GRABONOŠ
V Grabonošu (209 m), grabonoški, Grabonošci (231 preb.).
Gručasto naselje v dnu Ščavniške doline leži na desnem bregu Cogetinskega potoka. Ta se severovzhodno od tod izliva v reko Ščavnico. V okolici so na melioriranih zemljiščih obsežne njive in travniki, obdajajo pa jih mešani gozdovi Kamenšak na jugozahodu, Goše in Stari Tali na jugu ter Ivanjščica na zahodu. Glavna vira dohodka sta poljedelstvo in živinoreja.
Med veliki hišami najdemo lepe etnološko zanimive stavbe. V vasi stoji trikotno zidano znamenje iz okoli leta 1800 z razgibano pločevinasto streho. Ob cesti proti Svetemu Juriju ob Ščavnici stoji kapela trikotnega tlorisa iz prve polovice 19. stoletja.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
GRABŠINCI
Na Grabšincih (230 m), grabšinski, Grabšinčani (74 preb.).
Razloženo naselje v osrčju Slovenskih goric leži v dolini potoka Pinkave, kjer travniki na vlažnih tleh na obrobju doline prehajajo v njive in listnati gozd, na slemenu na vzhodu, kjer je zaselek Grabšinščak, pa je tudi nekaj vinogradov. Po dolini je speljana cesta iz Svetega Jurija ob Ščavnici na Ptuj. Vas so ustanovili hrvaški in prekmurski kolonisti.
Včasih so vas naseljevali Hrvati in prekmurski Slovenci. Za šaljivi vaški grb imajo curek žganja.
1265-1267: in Grawischendorf 12 predia?..Grawigstorf- (Dopsch 82/5-35)
okoli 1285 do 1295: villa ze Krawisen 1sch(utzlehen)- (Dopsch-280/32-c-27)
13. 12. 1421: darff Grabatschinczen drezehen und hofstett (org. LA)
1427: Grabatyischen- (ONB-225)
1443: Grabischinczen- (ONB-LA)
1444 do 1449: hof zu Grabischintzen, des dritthalbe huben ist in der herrschaft zu Radkerspurg gelegen - (Sttarzer-225)
1445: Grabatschinszen (hat) X heuser- (ONB-225)
1464: Gratatsnitz- (ONB-225)
okoli 1500: Grabatynczen?.Grabatintzerperk?.Grabatintzn?.Grabatschintzerperk Grabattschintzen, Grabatintzen,- (urb. Radg. LA)
Podrobnejše podatke o vasi; glej kratice v seznamu.
Podatki so iz knjige Pavleta Blaznika: Historična topografija slovenske Štajerske do leta 1500
Iz zbirke listin od leta 1246 do 1865, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor- Jože Mlinarič.
Zbirka listin 1246 -- 1865
1599, februar, Gradec (statt Gratz)
Avstrijski nadvojvoda Ferdinand II. podeli Jakobu Janžekoviču (Jacob Jänschikhouitsch) kot nosilcu fevdne pravice za pastorka Mihaela Suhača (Michael Zuhätsch) dvorec v Grabšincih (zu Garbischinz) v velikosti poltretje kmetije. Dvorec leži v radgonski gospoščini (herschafft) Radkherspurg) in velja za deželnoknežji strelski dvorec (unsers fürstenthumbs Steyer schützen lehen). Posest je Mihaelovemu očetu Pankraciju Suhaču (Pangräz Zuhäzsch) podelil v fevd Ferdinadov oče in nadvojvoda Karel II. leta 1571.
Originalna pergamentna listina. Viseči pečat izgubljen. Nemški jezik.
1652, maj 15., Gradec (stätt Gräz)
Cesar Ferdinand III. podeli Mihaelu Suhaču (Mihael Zuhatsch) na njegovo prošnjo v fevd strelski dvorec v Grabšincih (zu Grabischniz) v deželnoknežji gospoščini radgonski (Radgherspurg) in ki šteje za dve in pol kmetiji. Posest je dobil od nadvojvode Ferdinanda II. v letu 1599 v fevd oče, nato pa jo je do Mihaelove polnoletnosti imel njegov očim Jakob Janžekovič (Jacob Jännschikhouitsch).
Originalna pergamentna listina. Viseči, poškodovani pečat. Nemški jezik.
1734, november 1., gospoščina Šahenturn (herrschafft Schachen thurn)
Janez Jožef Wolf gorf Wildenstein (Johann Joseph graff von und zu Wildenschtein) podeli Marini Kerš (Märinä Kherschin) kupno in ščitno pismo za posest, ki jo je podedovala po Sveti materi Marini : strelski dvorec v Grabšincih (schützenhoff zu Gräboschinzendorf). Za hasnovanje se daje letno po tri šilinge, enako število krajcarjev in en denar ter dva kopuna.
Originalna pergamentna listina. Od visečega pečata ohranjena le lesena škatla. Listina pisana v nemškem jeziku.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
JAMNA
Na Jamni (210 m), jamniški, Jamničani (113 preb.).
Gručasto naselje na južnem robu Ščavniške doline leži ob cesti Sveti Jurij ob Ščavnici ? Ljutomer, južno od Svetega Jurija ob Ščavnici. Manjši sadovnjaki so ob hišah v vasi, od nje na vzhod do listnatega gozda Svor in zahod do obsežnejšega gozda na pobočju pod naseljem Ženikom pa se na ilovnatih tleh širijo njive in travniki. Na kmetijah se ukvarjajo predvsem z živinorejo. V bližini so našli ostanke rimske naselbine.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
KOČKI VRH
Na / v Kočkem vrhu (295 m), kočkovrhovski, Kočkovrhovci (32 preb.).
Razložena vasica v osrčju Slovenskih goric leži na razvodnem slemenu med rekama Pesnico in Ščavnico, jugozahodno nad Blaguškim jezerom. Na vrhu slemena so med nekdanjimi viničarijami njive in sadovnjaki, nižje na pobočju pa je gozd. Vinograde je konec 19. stoletja uničila peronospora.
Za šaljivi vaški grb imajo 3 debele hruške rumpice.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
KOKOLAJNŠČAK
Na Kokolajnščaku (292 m), kokolajnški, Kokolajnščani (76 preb.).
Razloženo naselje v osrčju Slovenskih goric leži na razvodnem slemenu med rekama Pesnico in Ščavnico, južno od Svetega Jurija ob Ščavnici. Na stranskem slemenu na severu je zaselek Rajkošak. Na jugovzhodnem pobočju pod vasjo so posamezni vinogradi, nižje pa manjši sadovnjaki in njive.
Za šaljivi vaški grb imajo steklenico s kupico.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
KRALJEVCI
V Kraljevcih (240 m), kraljevski, Kraljevčani (160 preb.).
Razloženo naselje z gručastim jedrom leži sredi Slovenskih goric, v dolini Blaguškega potoka, na katerem je za jezom Blaguško jezero, in na sosednjih slemenih, ki so večinoma porasla z mešanim gozdom. Na prisojni strani je nekaj njiv, v vlažnem dolinskem dnu pa so travniki. Skozi naselje pelje cesta Sveti Jurij ob Ščavnici ? Cerkvenjak - Lenart v Slovenskih goricah.
Za šaljivi vaški grb imajo 3 debele hruške rumpice.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
KUPETINCI
V Kupetincih (230 m), kupetinski, Kupetinčani (98 preb.).
Razloženo naselje na skrajnih jugovzodnih slemenskih odrastkih Kapelskih goric leži med dolinama Kupetinskega in Stanetinskega potoka. V okolici prevladujejo sadovnjaki in njive, v dolini na vzhodu so travniki, na zahodu pa mešani gozd. Kmetje se preživljajo predvsem z živinorejo, drugi krajani pa so zaposleni, večinoma v Gornji Radgoni in Radencih. Kraj se omenja že med letoma 1265 in 1267.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
KUTINCI
V Kutincih (240 m), kutinski, Kutinčani (56 preb.).
Razloženo naselje v osrčju Slovenskih goric leži večinoma v zgonjem delu doline potoka Turje. K naselju spadata zaselka Ruda na slemenu in Renkovci na pobočju na jugovzhodu. Na ilovnih tleh ob Turji so mokrotni travniki, višje na prisojnih pobočjih pa njive ter manjši sadovnjaki in vinogradi. Na Rudi so nekdaj kopali gramoz za ceste in zidavo.
Za šaljivi vaški grb imajo kutino.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980)
MALI MORAVŠČAK
V Malem Moravščaku (310 m), moravski, Moravčani (11 preb.).
Razložena vasica v osrčju Slovenskih goric leži na razvodnem slemenu med rekama Pesnico in Ščavnico, severozahodno od povirja potoka Bukovnice, kjer na slemenu in pobočjih prevladujejo manjše njive in sadovnjaki, nižje pod listnati gozd. Na zahodu se sleme strmo spušča v dolino v povirju potoka Pinkave.
Za šaljivi vaški grb imajo konja.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
ROŽIČKI VRH
Na / v Rožičkem vrhu (270 m), rožičkovrhovski, Rožičkovrhovci (231 preb.).
Razloženo naselje v južnem delu Kapelskih goric leži na slemenih okoli Rožičkega vrha (289 m), severno nad Ščavniško dolino. Na pobočjih so na prisojni strani vinogradi Vinogradniškega gospodarstva Kapela. Pod njimi so sadovnjaki in njive, proti Ščavniški dolini in Stanetinskemu potoku ter dolinicam njegovih pritokov pa je mešani gozd. Razpotegnjeno naselje se deli na Zgornji Rožički vrh na severu in Spodnji Rožički vrh na jugu.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
SELIŠČI
V Seliščih (211 m), seliški, Seliščani (112 preb.).
V jedru obcestno naselje na stiku Kapelskih goric in Ščavniške doline leži na terasah ob Stanetinskem in Kupetinskem potoku in se po položnem pobočju proti jugu in zahodu razteza do mešanih gozdov Dobravice, Posečja in Mlačin. V okolici prevladujejo njive in travniki, zato je tu razvita živinoreja. Posamezne hiše segajo do zaselka Veselega Griča, ki leži severno od jedra, na skrajnem južnem odrastku slemena pod Murščakom.
Za šaljivi vaški grb imajo ježa.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
SLAPINCI
Slaptincih (205 m), slaptinski, Slaptinčani (148 preb.).
Gručasto naselje v dnu Ščavniške doline stoji na terasi med reko Ščavnico in potokom Belicem. Ob cesti proti Seliščem je zaselek Preloge, jugovzhodno od njega pa zaselek Gasa. Okoli naselja so manjši sadovnjaki, proti Ščavnici in na vzhodu njive in travniki. Na severu so okrog nizke vzpetine Strmca (236 m) gozdovi in v njih skupina osmih antičnih gomil.
Ob mostu čez Ščavnico stoji 4 m visoko kamnito figuralno znamenje Janeza Nepomuka iz leta 1807.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980)
SOVJAK
V Sovjaku (300 m), sovjaški, Sovjačani (294 preb.).
Razvejeno razloženo slemensko naselje v osrčju Slovenskih goric leži na več slemenih južno od zajezitvenega Blaguškega jezera. Sestavljajo ga zaselki Veliki ali Dugi Sovjak, Mali Sovjak, Kizmina, Hrenovica, Sakošak in Kamen, pod katerimi se na prisojnih pobočjih širijo vinogradi in sadovnjaki. Nižje ob potoku Turji so njive in travniki, na osojah je mešani gozd.
Privlačne so lesene kleti med visokimi topoli; v kleti št. 99 je bogato poslikana preša. V hiši št. 53 je datiran stropnik iz leta 1814. Na cestnem križišču stoji nad 3 m visoko kamnito znamenje iz leta 1627 z imeni umrlih za kugo. Za šaljivi vaški grb imajo sovo.
Vas se prvič omenja leta 1356 z imenom Sabyach, leta 1430 je ime že malo spremenjeno in v takratnih listinah zapisano am Zobyiach in s. Jorgen pharr?..(verjetno Zobyiach v Sant Georgen pharr). Ime kraja se je nato vsakih nekaj let spreminjalo, brez kakšnih večjih sprememb; zamenjane so bile posamezne črke v imenu, dodani pa so bili razni podatki, verjetno o posesti in legi ter razne spremembe v kraju.
Že naslednje leto (1431) iz listin razberemo : 2 höfen zu Tribuneiczen am Zobybiach in Sand Jorgen pharr. V letu 1443 že zasledimo ime kraja, ki je zapisano z dvojnim w; Sowiach, ki je že zelo podobno današnjemu imenu.
1452 do 1456 je zapis ?. weingärten??am Sowiack, ( Tu zasledimo že namesto končnice h, končnico k).
V 1468 letu je zapis: mit 2 höfen, 3 weingärten, bergrecht, zehent und 1 mühle am Sobiack gelegen.
1478 zasledimo sledeči zapis: ( 39 eimer bergrecht auf weingärten und allem zehent im) Sobiak gelegen.
1483: zwen (zwei) hog und ain weingarten am Sobiagk. (kop.iz 16. stol).
Okrog leta 1500 do 1700 je bil kraj imenovan z raznimi imeni, ki je bilo odvisno od knežje gospoščine, ki je posamezno listino izdala. V glavnem pa je bil kraj razdeljen v dva dela in sicer v Gross Sobiach in na Klain Sobiach. Večkrat je bilo imenu dodano "perg" . N.p. Klain Sobiackperg in Gross Sobiackperg.
Listine o Sovjaku nam dokazujejo naslednje: Obsegajo čas od 1700 do 1802,
izdajatelji listin so zemljiški gospodje gornjeradgonske gospoščine (Marija Šarlota grofica Gradiška) in trije gospodje gospoščine Šahenturn, (grofje Janez, Jožef, Janez, Maks in Kajtan, vsi iz družine Wildenstein), vsebina listin so ščitna in kupna pisma, ki so jih gospodje dali za vinograde, z omejenimi obveznostmi dajatev v moštu in denarju.
V listinah so omenjeni posamezniki z imeni in priimki ter legah in območjih, kjer zemlje leži. Listine so originalne pergamentne ali originalni papirni tiskani formular, ki so imele viseče pečate, vse pa so pisane v nemškem jeziku.
Orientacija parcel je bila tradicionalna, ker še ni bilo katastra, so se posamezne parcele, ki so bile predmet obravnave označevale z imeni in priimki levega in desnega soseda, isti sistem je veljal za gornjo in spodnjo mejo, s tem, da je navadno gornji del parcele mejil na gorsko cesto. Na tem majhnem prostoru v teh krajih se je prepletala razdrobljena zemljiška posest večih gospoščin: Gornja Radgona, Šaheturn in cerkvene posesti (Sekovska škofija, Sekovski prelat, ljutomersi župnik ter samostan iz Gossa).
15. julija 1730 je gornjeradgonska gospoščina (herrschaft Ober Radtkherspurg) oziroma njena lastnica , podknežena grofica Gradiška podelila na prošnjo Jožefa Žunka (joseph Sünckho) kupno pismo za vinograd na Sovjaku (am Sobyiagkhperg), ki ga je kupil od Marine, hčere Andreja Kosa (marina des Andree Khoos tohter). Vinograd je mejil na desni na vinograd Vida Waisa (Vido Wais), na levi na Jerneja Suhača (Arne Sühaz), zgoraj pa na hubo Mateja Kurbosa ( Mathe Khürbos). Letno se je za to morala dajati gospoščini po 15 krajcarjev. Listino je pečatila izstaviteljica sama. Listina je originalno pergamentna, pisana je v nemškem jeziku, njen viseči pečat pa je izgubljen.
30. novembra 1734 je gospoščina Šahenturn, oziroma njen gospod janez Jožef grof Wildenstein, podelil na prošnjo Marine žene Antona Serta (Anthoni Sesth), le-tej kupno in ščitno pismo za vinograd na Sovjaku (im Sobyackperg), ki ga je podedovala po Svetiojem očetu Mateju Korošcu (Mathe Koroschetz). Vinograd je mejil na desni na Antona Korošca, na levina Heleno Ferenc (Hellennä Ferrenzinn),spodaj pa na mejnik. Gospoščina dobi od vinograda letno pol vedra mošta in denar. Listino je pečatil izstavitelj sam.
30. junij 1754 je janez Maks Grof Wildenstein (Johan Max), gospod Šeheturna, podelil na prošnjo Urbana Kolmaniča (Vrban Kolmanitsch) le temu kupno in ščitno pismo za vinograd, ki ga je kupil od Urše (Vrscha), Valentina Golnerja žene (valent Gollnär), na Sovjaku (am Sobiakhberg). Od vinograda, ki meji zgoraj na gorsko cesto, na Marino Mikolič ( Marina Mihkulitsch), na vinograd kupca, spodaj pa na posest valentina Korošca (Valentin Koroschetz), se daje gospoščini letno po osem pintov (bokalov) mošta. Listino je pečatil in podpisal izstavitelj listine osebno.
30. april 1767 je Janez Maksimiljan grog Wildenstein, gospodar Šaheturna, podelil Jožefu Korošcu ščitno pismo za del vinograda pri Sovjaku (Sobiackberg), ki ga je kupil od Urše, žene Tomaža Černjaviča (Thomas Tscheriäuitsch). Vinograd, za čigar hasnovanje se daje gospoščini letno po pol vedra mošta in en denar, meji z gornjo stranjo na gorsko cesto, z desno meji na vinigrad Kolomana Korošca (Collman Koroschetz), z leve na vinograd Matije Ferenca ( Mathias Ferenz), spodaj pa na mejnik. Dokument je podpisal in pečatil njegov izstavitelj sam.
22. oktobra je gospoščina Šehenturn, oziroma njen gospod Kajetan grof Wildenstein, podelil Nikolaju Korošcu (Niklaus Kororschetz), ščitno pismo za vinograd pri Sovjaku (am Soviakberg, ki ga je podedoval po Svetiojem očetu Jožefu Korošcu, kmetu v Dragotincih (zu Dragotinzen). Posest je mejila na vinograd Marije Koroschetz mlajše (Marija Koroschetz), na levi pa na Nikolajev vinograd.
Skupna značilnost vseh predstavljenih kupnih in ščitnih pisem v kraju Sovjak, je tradicionalna vinogradniška posest raznih že naštetih gospoščin; v poznejšem času bogatejših kmetov iz okoliških krajev Sovjaka. Prebivalci Sovjaka so se kot lastniki pojavili še le mnogo let kasneje, do takrat pa so bili v večini viničarji, kočarji in želarji.
Sovjak je raztegnjeno slemensko naselje, ki leži na sedmih gričih (vrhih), vsak od teh sedmih zaselkov (vrhov) je v ?. stoletju dobil Svetioje ime, do tega časa pa se je ime večkrat menjavalo. V popisu prebivalstva za leto 1880 zasledimo, da je Sovjak spadal pod občino Terbegovci.
STANETINCI
V Stanetincih (270 m), stanetinski, Stanetinčani (95 preb.).
Razloženo naselje v južnem delu Kapelskih goric leži na slemenskem odrastku južno od Račkega vrha (301 m). Manjši vinogradi segajo z vrha slemena ponekod skoraj v dolino Stanetinskega potoka na vzhodu. Na nižjem, južnem delu slemena stoji zaselek Stanetinski vrh.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona
STARA GORA
Na Stari Gori (260 m), starogorski, Starogorčani (69 preb.).
Razloženo naselje z gručastim jedrom leži v osrčju Slovenskih goric, na vrhu nizkega slemena med Ščavniško dolino na severu in dokaj široko dolino potoka Turje na jugu. Na južnem, prisojnem pobočju prevladujejo sadovnjaki, njive in travniki, osojna stran pa je po večini gozdnata. V jedru vasi stoji baročna cerkev Sveti Duha iz leta 1697 z zvonikom, ki ima čebulasto streho. Ima izredno lep zvonik in bogato notranjo opremo. Poslikal jo je leta 1889 Jakob Brollo iz Gumina. Bogata oprema je iz okrog leta 1709. Ob glavni cesti je mlin z oljarno bučnega olja.
Prebivalci Terbegovec in Stare Gore se vedno našli skupen jezik pa naj si je bila to med sosedska pomoč pri raznih nesrečah, pri obnovi vaških poti in cest, pri gradnji družbeno koristnih objektih, ki so koristili vsem vaščanom. Že predniki sedanjih prebivalcev so skrbeli za lep izgled vasi o tem pričajo stoletne lipe, ki obdajajo prostor pred novim gasilskim domom, ki so ga zgradili v letu 1985. Že prej pa so imeli gasilci manjši dom za cerkvijo, ki so ga marljivi vaščani-gasilci obeh vasi zgradili s prostovoljnim delom in prispevki kmalu po ustanovitvi društva leta 1928.
Tudi pri Sveti Duhu je bila posebna občinska šola, katero obiskuje okrog 130 otrok iz določenega šolskega okoliša v letu 1819.
V novi šolski okoliš so bili določeno kraji in vasi: Stara Gora (88 vaščanov), Trbegovci (138 vaščanov), Gaberc (20 vaščanov), Galušak 84 vernikov), Kokolajnščak (82 vernikov), Moravci (30 vernikov), Sovjak od št. 56 do 77, 81 do 98, 103 do 111 (69 vaščanov), Berkovci (188 vaščanov), Bolehnečici (177 vaščanov), Žihlava (105 vaščanov), Rinkovci 20 vaščanov).
Več sreče pa so vaščani imeli glede ustanovitve šole, ki je bila na Stari gori ustanovljena leta 1819, kjer so za šolske prostore uporabljali mežnarijo, katero so povečali tekom nekaj zadnjih let, kakršna je bila pač potreba. To poslopje še danes stoji pod imenom »stara šola«. Mežnarjevo delo in s tem tudi pravico do užitka mežnariji pripadajočega posestva (zemljišča) je prevzel učitelj. Oskrbovati je bilo namreč treba tudi podružno cerkev Sveti Duha.
Nekaj dohodka je prinašala učitelju tudi šolnina in zbirca. Učitelj je živel od šolnine in "zbirce". Na dan pred tremi kralji je hodil po hišah "pisat Svete tri kralje" in zato dobil klobase in meso.
Šola je bila od začetka enorazrednica, a se je leta 1878 je bila šola povečano v dvorazrednico, leta 1905 pa najprej v tri v trirazrednico in kmalu nato v štirirazrednico. Ker pa je prvotno šolsko poslopje postajalo pretesno, so leta 1903 začele vse občine, ki so takrat spadale v ta šolski okoliš, graditi novo šolsko poslopje, ki jo domačini imenujejo nova šola. Gradnja nove šole je trajala do leta 1905 je bila dograjena nova šola, v kateri je bilo eno učno mesto za učiteljico gospodinjstva in ročnega dela.
Tu je od 1901 do 1924 učiteljevala pesnica Kristina Šuler, ki so ji na osnovni šoli leta 1974 odkrili spominsko ploščo.
Med obema vojnama in do smrti 1952 je tu bival slikar Franc Košar.
Vaščani obeh vasi so bili zelo družabni ljudje, želeli so si čim več druženj in srečanj ter so bili med prvimi kraji, ki so v letu 1928 ustanovili prosvetno društvo z dramsko skupino, pevskim zborom in tamburaši. Nato so osnovali še sokolsko društvo in Društvo kmetskih fantov in deklet.
V zadnjih desetih letih je kraj ponovno zaživel, življenje je postalo živahnejše, med ljudi se je vrnil optimizem, da bo kraj ponovno zaživel kot pred leti. Do te spremembe je prišlo, ko so zgradili zelo lep in moderen gasilski dom. K oživitvi kraja pa je tudi mnogo pripomoglo Turistično društvo Sveti Jurij ob Ščavnici, ki je v kraju zgradilo in postavilo novi mlin na veter, po vzorcu starih delov Becovega mlina na veter iz Kokolajnščaka.
Za učitelja je bilo na šoli pri Svetem Duhu lepo preskrbljeno, imel je stanovanje v pritličju poslopja, v prvem nadstropju pa je bila na eni strani učilnica na drugi stran pa stanovanje za mašnika-župnika, ki pa ga niso uspeli dobiti kljub temu, da je bila v letu 1895 fara odobrena, vendar zaradi stalnih razhajanj, tega niso dosegli. Ponovno vlogo so poslali na škofijstvo v letu 1853, ko v fari (pri Svetem Juriju), ni bilo župnika misleč, da bodo sedaj lažje dosegli svoj cilj, ker so farni župniki vedno nasprotovali delovanju fare pri Svetem Duhu. Tudi to pot ni bilo uspeha. Ponovno so poskušali doseči Svetioje v letu 1873 nahujskani od nekega župnika od Sv. Roka na Sotli, kateri bi radi sem za župnika prišli. Neki Jaušovec Tomaž iz Ženika in pa Šijanec od Svetega Duha sta hodila okrog in pobirala podpise, pa nista veliko jih dobila. Novi poskusi za pridobitev župnika je bil v letu 1896.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI
V Svetem Juriju (220 m), jurjevški, Jurjevčani (215 preb.).
Gručasto središčno naselje na južnem obrobju Ščavniške doline leži na križišču cest iz Lenarta v Slovenskih goricah, Radencev, Bučečovec in Ljutomera. V bližini križišča stoji v jedru romanska župnijska cerkev Svetega Jurija, ki so ji pozneje dozidali več delov in jo v času turške nevarnosti obdali s taborskim obzidjem, ki se omenja leta 1336. Od tu se posamezne novejše stanovanjske hiše nadaljujejo po terasi na zahod mimo šole do gozda Blaguškega lesa, onstran katerega je zajezitveno Blaguško jezero. Vzhodni del naselja z njiva meji na Biserjane. V Svetem Juriju ob Ščavnici se je rodil književnik Edvard Kocbek (1904 - 1981), mladost pa je tu preživel književnik Bratko Kreft.
Župnijska cerkev je bila običajna gotska cerkev iz let 1329 s pravokotno ravno leseno stropano ladjo z zvonikom in bifornim oknom v vzhodni steni in z majhnim prezbiterijem. V prvi polovici 16. stoletja so stavbo temeljito prezidali. Prezbiterij so povečali, ladjo pa gotsko obokali z rebrastimi polji. Prezbiterij je prekrit z zvezdasto mrežo reber dvojnega žlebastega profila, konzole pa so geometrične. Rebra mrežastega oboka ladje rastejo iz polkrožnih služnikov, sklenjena pa so v temenu oboka z okroglimi sklepniki. V poznogotsko fazo prezidave spada tudi kamnit kropilnik z letnico 1546. Barok je stari ladji prizidal severno stransko ladjo in s tem močno okrnil prvotni gotski ambient.
Nekdanje taborsko obzidje so leta 1837 zamenjali s pokopališkim.
Kocmutova hiša iz leta 1818 je bidermajerska stavba, pred njo leži rimski pokrovni kamen iz litavskega apnenca. Zanimiva je Kreftova vila iz leta 1790. V Kreftovi vili so razstavljena novejša slikarska in rezbarska dela. Od leta 1973 je delovala kiparska kolonija na temo ljudskih uporov. Lesene plastike so razstavljene v Domu Matije Gubca (iz leta 1939) in po vasi. Pred domom stojita leseni plastiki narodne heroinje Silvire Tomasini in narodnega heroja Jožeta Lacka. Na osrednjem vaškem trgu stoji spomenik 32 žrtvam 2. svetovne vojne, delo arhitekta Branka Kocmuta. Na pokopališču je granitni nagrobnik 12 talcem, ustreljenim v blaguškem gozdu.
8. 1. 1336: Sant George an der Staeuz- (org. LA)
14. 10. 1369: In S. Benedickten pfarr, in S. Georgen pfarr-- (Lg., št. 322-10, stran 285)
1429--1441: Ober und Nider Sand Jorgen pfarr wein, trayd, und kleine rechten- ( Lg., št. 30-8, stran 70)
1429--1441. in Nyder und Ober S. Jörgen pfarr---(Lg., št. 30-9, stran 72)
1431: Trbuneiczen am Zobyach in Sand Jorgen pfarr--(Starzer-254)
13.--17. 12. 1432: Ott Mecz. Item zwo hueben in der Leuckewitcz und zwanczig eimer perkrecht an S. Jorgen Perg-- (Lg., št. 349-3, stran 299)
20. 1. 1443: in S. Benedicten und S. Jörgen pfarren-- (Lg., št. 53-4, stran 93)
1433: ain weinzehennt und traidezehennt an S. Jörgen Perg bey dem Suntaglein under Rakerspurg-- (Lg., št. 242-2, stran 227)
1443-- 1469: zum Schützen bey sand Jorgen bey der Stauntz--( Starzer-359)
1445: zu Sanndt Jorgen pharrkirchen an der Stäncz--( Ljubša 2, stran 12)
1449--1452: Schüczen in Sand Jorgen pharr gelegen - (Starzer-194)
1453--1458: Schützen in Sannd Jörgen pharr gelegen (Starzer-194)
1453--1460: am Dörffel gelegen bey der Stentz in Sannd Jörgen pharr genannt Blagusch--(Starzer-359
1465: Sand Jorgen-- (ONB-208)
1467: Warkusletz bey Stenntz in Sannd Jörgen pharr ob Luettenberg gelegen--( Starzer-248)
9. 3. 1468: S. Georgen-- ( Ld., št. 30-13, stran 74)
1473: Wakusletz bei Steuntz in Sannd Jorgen pharr-- (Starzer-249)
okoli 1475: S. Georgius prope Rakespurg--( ONB-208)
5. 11. 1478: wein und getreidzehent am Sannd Georgenberg bei dem Suntaglein unnd der Rackespurg --(Lg., št. 242-11, stran 230 )
28. 4. 1492: plebanos ad S. Georgium prope Rackerspurb-- (kop. LA)
Podrobnejše podatke išči pod kraticami v seznamu.
Podatki iz knjige Pavla Blaznika: Historična topografija slovenske Štajerske do leta 1500 ( Knjiga II. stran 366 )
Prvi znani lastnik kraja in okolice je bil Šentpavelski samostan na Koroškem. Iz novejše dobe je kraj znan iz narodnostnih bojev v 19 stoletju. Župnija Sveti Jurij ob Ščavnici (dekanija Ljutomer, lavant. Škofija), ima 4969 duš ter lastno pokopališče Župna cerkev Svetega Jurija. Prvotna cerkev je bila zelo stara. L. 1336 so sezidali že drugo romansko cerkev, ki so jo leta 1446 povečali z prizidano ladjo in zvonika. Ladja je bila že obokana.
Kot drugod po celem cesarstvu Avstro-Ogrske je bila tudi v Vidmu postavljena postaja deželne straže ali žandarmerija v letu 1850, štela pa je navadno štiri žandarme. Zraven tega pa je bila tudi mejna straža ali po nemško Finanzwache, ki je štela skupaj 8 ljudi, po vsej verjetnosti je bila to carinska postaja.
V tem času je bil postavljen v Videm tudi en okrajni zdravnik, ki so ga takrat imenovali ranocelnik, kateremu posla ni manjkalo pravijo stari viri, ker je pač svoj posel dobro razumel in ljudje so se radi zdravili ( vračili). Med leti 1850 do 1880).
V letih okrog 1830 je bilo postavljeno tudi poslopje za »gasilnico« na farovškem zemljišču ob cesti v Biserjanah
Pa to še ni bilo dovolj ker so iz tega poslopja v letu 1850 naredili »potiralnico« ali (Schubhaus). Spodaj so uredili dve sobi za čuvaja, zgoraj pa dve sobi za »brezdomce«, ker so poslopje za eno nadstropje dvignili.
Pri farni cerkvi pri Svetem Juriju ob Ščavnici je bila šola, katera je kot v drugih krajih mežnarije nastala. Nastanek šole ni točnega datuma nastanka, vendar obstaja podatek, da je v letu 1767 že bil nastavljen učitelj. V farnih knjigah je tega leta zapisano o vseh pravicah, dolžnostih in dohodkih za učitelja.
Ustanovitev šole se v Vidmu omenja v letu 1767 v mežnariji, leta 1834 so zgradili novo šolsko poslopje, za dva razreda, leta 1876 so jo povečali v tri razrednico, v letu 1884 so jo razširili v štiri razrednico ter 1902 leta v pet razrednico. Leta 1911 je bila razširjena v šest razrednico, med vojnama je imela šola 10 oddelkov. Med vojnama je bila nekaj časa tudi obrtna nadaljevalna šola. Danes je v Svetem Juriju ob Ščavnici nova šola s telovadnico, prva etapa šole je bila zgrajena leta 1971, druga etapa v letu 1989, telovadnica je bila postavljena v letu 1986.
Važnejše, pomembnejše ceste so bile, glavna stara prometna cesta, pomembna zlasti za trgovino in pošto je bila Ljutomer-Radenci-Gornja Radgona in dalje v Avstrijo.
Druga pomembna cesta je povezovala Gornjo Radgono čez Ivanjce in preko Lenarta z Mariborom. Tretja je vodila od Ptuja preko Žihlave ?Ivanjc do Gornje Radgone. Ljudje so se vozili s konji (zlasti obvezno učitelje in duhovnike), kmetje pa na sejme. Iz Radencev so s konji množično vozili »slatino« (tudi Hrvati) in so na Grabšincih, kjer je bil na cesti Gornja Radgona-Ptuj do leta 1942 strm klanec, robili so »priprego«. Do začetka avtobusnega prometa so s konji vozili tudi pošto.
Leta 1932 je začel voziti prvi avtobus (zasebni) med Gornjo Radgono in Ljutomerom, drugi pa leta 1933 iz Gornje Radgone v Maribor (preko Ivanjc). V letih pred drugo svetovno vojno je vozil na tej relaciji še drugi avtobus (preko Vidma). Avtobusom sprva ljudje niso zaupali in tudi voznina je bila draga. Mnogi so še naprej raje hodil peš ali pa se vozili z dvokolesi.
Leta 1924 je bila zgrajena cesta Videm - Cerkvenjak, leta 1926 cesta Slaptinci - Žihlava, leta 1932 cesta Drakovci- Trbegovci- Kutinci, Police- Ščavnica in Ivanjci Negova. Sedanja magistralna cesta Murska Sobota- Maribor je bila zgrajena 1936. Leta 1939/1940 so rekonstruirali cesto Grabšinci - Grabšinski breg, po drugi Svetietovni vojni pa cesto iz Dragotinec čez Rožički vrh v Hrastje Moto.
Vinogradniki radgonskega območja so leta 1935 ustanovili Vinarsko zadrugo (zadnjo na Štajerskem), kakršne so že pred tem bile v Ormožu, Ljutomeru in Ptuju. Zadruge je vodil pravi idealizem in so mnogo pomagale posebno revnejšim vinogradnikom, da so vino sploh lahko prodali in pri tem vsaj nekaj zaslužili.
Leta 1946 je Kmetijski kombinat Radgona prevzel dotlej tuja zasebna gospodarstva in njihovo zemljo in organiziral enote za poljedelstvo, živinorejo, vinogradništvo in sadjarstvo. Vse tri enote Kmetijske zadruge so bile do leta 1979 TOZD-i Kmetijskega kombinata, sedaj pa so samostojne organizacije.
V Vidmu je bila od začetka 20. stoletja »posojilnica Sveti Jurij ob Ščavnici«. Ustanovil in vodil jo je tamkajšnji župnik; kmetje so denar vlagali in si ga izposojali. Posojilnica je delovala do leta 1941.
Leta 1886 je zakon predpisal občinam gasilski red. Tega leta je bilo ustanovljeno gasilsko društvo Sveti Jurij ob Ščavnici. Do prve svetovne vojne so bile ustanovljena še gasilska društva v: Rožičkem vrhu, Okoslavcih in Dragotincih. V Slaptincih (1922), na Stari gori (1928), v Seliščih (1932). Po drugi vojni so bile ustanovljene sledeče društva; v Sovjaku (1947).
Vsa vaška gasilska društva imajo svoje domove in so bile ves čas bolj ali manj aktivna tudi pri kulturno prosvetnih prireditvah.
V času pred prvo vojno in še nekaj let potem je na področju kulture in prosvete prednjačil Videm (Sveti Jurij), kjer so v okviru 1887. leta ustanovljenega Bralnega društva obstojali dramski odsek, tamburaški zbor in pevsko društvo. Godba na pihala (»Vogrinčeva banda«) je igrala od konca 19 stoletja do leta 1945. Po prvi Svetietovni vojni so bila postopna ustanovljena društva Orli, Sokoli in izredno aktivno Društvo kmetskih fantov in deklet. Leta 1929 je bilo društvo Orlov razpuščeno, člani pa so delali naprej pod drugimi imeni: ( Bralno društvo, Gasilsko društvo, mladinski krožki).
V času med vojnama so bile ustanovljena ProSvetietno društvo na Stari Gori (1928), z dramsko skupino in pevskim zborom, nato so ustanovili še sokolsko društvo in Društvo kmetskih fantov in deklet. Na Rožičkem vrhu je bila podružnica kmetskih fantov in deklet z dramsko, tamburaško in pevsko skupino.
V Vidmu so dobili Dom Matije Gubca leta 1938, sprva za prireditve Društva kmetskih fantov in deklet.
V Vidmu in okolici so skoraj na vsakem koraku vidni sledovi dela kiparskih kolonij, saj je mnogo večjih lesenih plastik razstavljenih po vrtovih, ob cestah in pred kmečkimi hišami. Dela udeležencev kolonij so razstavljene tudi v Domu Matije Gubca, kjer je razstava kmečkih puntov in orožja it tega obdobja.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
TERBEGOVCI
V Terbegovcih (230 m), terbegovski, Terbegovčani (124 preb.).
Razloženo naselje v osrčju Slovenskih goric leži v dolinah potoka Turje in njegovega desnega pritoka Pinkave, kjer je zaselek Kontarovci. Dolinski travniki na položnem prisojnem pobočju pod Staro Goro prehajajo v njive. Na pobočju južno od naselja je mešani gozd Terbegošina.
Pri hiši št. 3 (pri Miklovih) rastejo 3 orjaške nad 40 m visoke smreke. Na južnem pobočju so umetno izoblikovane terase; ohranjenih je 7 antičnih gomil. Zanimive so lesene vinske kleti. Za šaljivi vaški grb imajo »borovjaka« (krivokljun).
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
ŽENIK
Na Ženiku (270 m), ženiški, Ženičani (107 preb.)
Obcestno naselje v osrčju Slovenskih goric leži na slemenu severovzhodno od Sovjaka in južno nad Sveti Jurijem ob Ščavnici. Sestavljajo ga večinoma nekdanje viničarije, pod katerimi so na prisojnem pobočju vinogradi in sadovnjaki, na severnem pobočju pa se večji mešani gozd spušča v dolinico ob potoku Sovjaku. Kraj je bil do leta 1953 zaselek Sovjaka.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
ŽIHLAVA
V Žihlavi (194 m), žihlavski, Žihlavčani (84 preb.).
Gručasto naselje v dnu Ščavniške doline leži ob cesti Ljutomer ? Sveti Jurij ob Ščavnici, predvsem na levem bregu reke Ščavnice. Njive in travniki na melioriranem zemljišču segajo na jugozahodu do gozdnatega vznožja Stare Gore (262 m), na kateri je istoimensko naselje, in na severovzhodu do mešanega gozda Dobravice. Severno od vasi so velika gospodarska poslopja.
Kamnit most čez Ščavnico je zanimiv gradbeni objekt, eden redkih v Slovenskih goricah. Za šaljivi vaški grb imajo piškurja.
1265-1267: Zwetoynsdorf 12 predia?. Zwecoinistorf - Dopsch-81/5-23 )
8. 1436: Sichelaw - (org. LA )
28. 11. 1444: hof, hueben, und perkhrecht zu Sichlau?..die güeter darzue Sichlau zween höff, neun hueben und zehen wasser ember perckrecht?..suppan??.sup??.hueben--( kop.iz 17. stoletja LA)
4. 2. 1445: Sichlaw-- (hat) XII heuser--(ONB-462 )
okoli 1500: Sichlaw ?.Sichelaw?.( urb. Radg., LA )
Lokalizacija: Pg 3, str. 38.
Žihlava leži na nadmorski višini 190 metrov. Je gručasto ravninsko naselje na obeh straneh potoka Ščavnice na terasi in na severnem vznožju Stare Gore. Tu se odcepi nekdaj banovinska cesta od Vidma (Sveti Jurija ob Ščavnici) proti Ljutomeru in Ptuju. Hiše in gospodarska poslopja so večinoma prostorni, ker so tu bivali do agrarne reforme trdni in samozavestni kmetje. Zemljišče je po Agrarni reformi dobil Kmetijski kombinat G. Radgona. V kmetijstvu je dajalo glavne dohodke živina za zakol, v poznejših letih tudi že mleko in žitarice. Posamezni kmetje, ki so imeli vrhe z goricami pa so imeli tudi dohodke od prodaje pridelanega vina. Poljedelstvo in sadjarstvo je bilo v preteklosti manjšega pomena.
V vasi so pri vsaki hiši vodnjaki s talno vodo. Za šaljivi grb ima vas piškurja. V vasi je bil znani mlin Franca Kupljena, kjer je bil pod vodstvom narodnega heroja Rada Iršiča oktobra 1941 sestanek organizatorjev OF.
Od tod je doma Anton Kupljen (1841-1902), nabiralec ljudskega blaga in gospodarski publicist.
V letih po drugi svetovni, ko so bile izvedene meloracije, je kmetovanje postalo mnogo uspešnejše in donosnejše, saj so prejšnji zamočvirjeni travniki dajali zelo slabo nekvalitetno krmo, njive kolikor jih je bilo, zelo pičel in slab pridelek žitaric in ostalih poljščin.
Ker je bilo na širšem območju (od Berkovec pa vse do Negove ) odvzeto-zaplenjeno mnogo zemljišč kmetom, nekaj zemlje je Kmetisjki kombinat tudi kupil od kmetov, ki so zemljo prodajali, leta 1968 je KK Radgona kmetijstvo Črnci ustanovil samostojno enoto s sedežem v Žihlavi. Zgradili so hleve za rejo 200 glav goveje živine predvsem bikov in telic. Zgrajen je bil tudi stanovanjski blok v katerem so stanovali delavci te enote.
Po samoosvojitvi je v letu 1994 bil sprejet zakon o denacionalizaciji. Odvzeta zemljišča so bile v večini vrnjene prejšnjim lastnikom ali pa njihovim dedičem. Ostala zemljišča, ki jih je KK kupil, so pa lahko kmetje odkupili. S tem so kmetje dobili priložnost, da so povečali svojo zemljiško posest, da bi lažje gospodarili. Predvsem so povečali stalež govedi in krav mlekaric za prodajo mleka, tudi prašičje reja je zelo napredovala oziroma se je povečala. Posamični kmetje imajo sedaj do 30 glav goveje živine in posamičen turnus prašičev do 200 kom ali pa še več. V letu 1998 je prišlo do krize, odkup živine in prašičev se je zelo zmanjšal kakor tudi prodaja mleka, cene pa so padle, da niso pokrivale več niti proizvodnih stroškov. Kmetje, ki so bili zadnja leta zelo zadovoljni, živijo sedaj v strahu za preživetje.
Vaščani so si z zbranimi prostovoljnimi prispevki zgradili mlekarno za odkup mleka, v njej pa imajo razen prostora za prevzem mleka še sobo-dvorano za razne srečanja, plese ter sestanke; ob tej sobi pa imajo lepo opremljeno večjo kuhinjo, kjer prirejajo kuharske tečaje. Tečaja organizira Aktiv kmečkih žena in deklet Sveti Jurij ob Ščavnici.
Pri asfaltiranju ceste Slaptinci- Žihlava leta 1993 dolžini 1.200 metrov, so vaščani vasi Slaptinci, Žihlava ter prispevkom Kmetijskega kombinata Črnci in Mleko prometa Ljutomer, prispevali 2.803.500,- ali 41 %, ostali znesek v višini 3.960.574,- , ali 59 % je poravnala KS Videm ob Ščavnici.
Iz Žihlave izhaja tudi zelo znan napreden in zaveden kmet Murkovič Franc; znan predvsem po njegovem delovanju na kulturnem in prosvetnem področju (sodeloval-igral je v mnogih igrah pri Sveti Juriju), bil član raznih naprednih društev. Zelo uspešen je bil tudi v risanju raznih skic in zemljevidov posameznih vasi.
Murkovi so v Sovjaku imeli tri vrhe, vse tri jim je nova oblast pobrala po Zakonu o odpravi viničarskih odnosov v letu 1953.
Nekaj več o življenju v preteklem in sedanjem času pa je povedal Lančič Jožef starejši, mlajši sin Jožef pa je dodal nekaj besed o življenju mladih na vasi v današnjih časih. Pravi, da so v vasi bili trdni kmetje, med njimi tudi želarji, med katere so spadali tudi njegovi predniki. Že ti so bili želarji, imeli so dva vola in dve kravi, ter po dve teleti, ter je tako ostalo do leta 1945, ko je oče kupil konja in okrog tri ha druge zemlje, da bi lahko imeli konje. Lastniki želarije so bili že okrog 1800 in od takrat naprej je tu živel vedno Lančičev rod.
Z napredkom gospodarstva ni bilo nič, ker so očeta Jožefa v letu 1946 zaprli, polovico zemlje pa zaplenili oziroma odvzeli. Konja so en čas obdržali, delali so z konjem in eno kravo, nato pa prodali, ker je bilo premalo zemlje za oskrbo konja; od takrat naprej pa so delali s kravami.
Po vrnitvi iz zapora je oče Jožef kupil nekaj ha zemlje, tako da so lahko začeli lažje gospodariti. Položaj kmetov se je izboljševal iz leta v leto, tako da so 1964 leta kupili avto, 1967 pa traktor, kar jim je zelo olajšalo obdelavo. Po končanih meloracijah, je tudi sama obdelava bila mnoga lažja, dosegali pa so večje doprinose. Začeli so rediti nekaj več govedi in prašičev za prodajo.
Stanje za naprednejše kmetijstvo se je izboljšalo, ko je KK Radgona obrat Črnci začel prodajati razna kmetijska zemljišča, ki je prej kupoval. Nato je v prišla še denacionalizacija. Dobili so vrnjeno odvzeto zemlje, nekaj še so dokupili, žena je 2 ha podedovala, tako da imajo sedaj 16 ha Svetioje zemlje in 4 ha v najemu.
Glavna panoga je prašičjereja, dosedaj so pitali "plemenice" do polovice brejosti, ter jih prodajali, sedaj za to vrsto svinj ni več povpraševanje, pa so bodo lotili pitanja bekonov. Jožef trdi, da se kmetijstvu pišejo črni časi, če država ne bo spremenila odnosa do kmetov. Nadalje omeni, da je v prejšnjih časih marsikaterega kmeta reševalo vinogradništvo, njegov oče je trdil, da kmet, ki ima vinograd ne bo propadel. Ampak časi se spreminjajo tudi vinogradnikom ne kaže nič dobrega.
Ostali kmetje v Žihlavi se največ ukvarjajo z govedorejo, prodajo mleko, z zadnjem času pa mnogi preusmerjajo kmetije v prašičjerejo.
Sin Jože pa je poudaril, da so preteklem času imeli fantje iz njihove vasi svoj ansambel, ki je bil zelo poznan in priljubljen, pred nekaj leti so si v vasi zgradili mlekarno-dom kjer se sedaj večkrat sestanejo ob razni priložnostih, mladih ni več veliko pa smo pač povezali z ateki in dedeki pa tudi gre.
Pripravljeno na podlagi podatkov iz Krajevnega leksikona Slovenije (Savnik:1980).
